Zimske olimpijske igre

Zaradi stalno spreminjajočih zdravstvenih razmer glede Covid-19-a po celem svetu so te igre predmet različnih pomislekov in polemik o njihovi izvedbi, ter zahtevajo izvajanje posebnih zdravstvenih in varnostnih protokolov. Tako je število gledalcev na posameznem prizorišču omejeno ali sploh ni dovoljeno, in s tem so športniki vsekakor prikrajšani za navijaško vzdušje, ki bi jih spodbudilo k še boljšim rezultatom. Pojavlja pa se tudi mnogo vprašanj povezanih s kršitvami človekovih pravic na Kitajskem, in s tem k pozivom o bojkotu iger.

V Atenah so bile organizirane prve olimpiiske igre moderne dobe, 6. aprila 1896 in lani smo praznovali 125 letnico. Ob tej priliki sem vam napisala krajšo zgodovino letnih OI, zdaj pa preberite nekaj besed o zgodovini zimskih olimpijskih iger.

Pojavila se je želja in ideja po podobnem tekmovanju tudi v zimskih športnih in tako je tudi to tekmovanje hitro postalo tradicionalno. 28 let po prvih letnih olimpijskih igrah, in sicer leta 1924 v Chamonixu, Franciji, so se športniki srečali na prvih zimskih olimpijskih igrah. Najprej je šlo za t.i. teden zimskih športov. Ta dogodek je bil organiziran pod pokroviteljstvom MOK in se je navezoval na olimpijske igre, ki so se kasneje istega leta odvile v Parizu. Zaradi uspešnosti izvedenega tedna zimskih športov, je leto kasneje MOK sklenil ustanoviti ločeno od poletnih olimpijskih iger tudi posebne zimske olimpijske igre. Tekmovanja iz leta 1924 so na sestanku MOK, dve leti kasneje, retroaktivno priznali kot prve zimske olimpijske igre. Olimpijski pravilnik zahteva, da se morajo vse športne discipline na zimskih olimpijskih igrah odvijati bodisi na snegu, bodisi na ledu. Športniki so se srečevali vsake 4 leta, tako kot športniki na poletnih igrah. Tradicijo je prekinila le druga svetovna vojna (med leti 1936 in 1948 olimpijskih iger, tako letnih kot zimskih, ni bilo), ter pandemija koronavirusa leta 2020. Tako so bile te letne olimpijske igre izvedene šele leto kasneje, 2021, v Tokiu.

Vse do leta 1992 so zimske olimpijske igre potekale v istem letu kot poletne. Takrat pa je v veljavo vstopila odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja o zamiku. Le 2 leti, 1992, po zimskih OI v Albertvillu, Francija, je norveški Lillehammer, leta 1994, gostil naslednje zimske olimpijske igre. Zimski športni spektakel se je tako ločil od poletnih iger in ujel svoje štiriletno obdobje.

Slovenski športniki zastopajo Slovenijo od njene samostojnosti in sicer so prvič nastopili pod slovensko zastavo leta 1992 na letnih OI v Barceloni in na zimskih OI v Lillehammer-ju 1994. Pred tem so bili naši športniki vključeni v jugoslovanske reprezentance. Letos sta slovenske športnike pod slovensko zastavo na stadion pripeljala smučarka Ilka Štuhec in deskar Rok Marguč.

Že prvi tekmovalni dan na letošnjih OI, smo Slovenci znova pokazali svojo športno veličino, saj so naše smučarske skakalke dosegle kar dve medalji na isti tekmi. To se do sedaj za slovensko reprezentanco na olimpijskih igrah še ni nikoli zgodilo. Zlato je osvojila Urša Bogataj, bronasto pa Nika Križnar. Vendar to še ni bilo konec zbiranja kolajn v smučarskih skokih. Že naslednji dan sta isti športnici, skupaj s Petrom Prevcom in Timijem Zajcem, osvojili zlato medaljo na skupinski mešani tekmi. Ob tej priliki še posebej s ponosom čestitamo Urši Bogataj, naši bivši dijakinji, saj se je pred leti izobraževala tudi na naši gimnaziji (maturitetni tečaj).

Slovenke in Slovenci so nas navduševali še naprej, saj sta si okoli vratu obesila srebrno kolajno, Tim Mastnak in bronasto, Gloria Kotnik, v deskanju na snegu (veleslalom).

Čestitamo vsem za izjemne uspehe. Verjamemo, da še niso končali z zbiranjem medalj in bodo ime Slovenije ponosno predstavljali še naprej. Iger še ni konec in tekme z našimi predstavniki še prihajajo. Srečno in držimo pesti!

V slovenski zgodovini nastopanja na zimskih olimpijskih igrah, ne smemo pozabiti nepozabnega boja tekačice na smučeh, Petre Majdič, ki je leta 2010 na zimskih OI v Vancouvru, Kanada, osvojila bronasto kolajno. Njena zgodba je resnično navdihujoča in govori o junaštvu ter premagovanju bolečin, ki jih zmorejo le najboljši športniki. Vse se je začelo le nekaj minut pred kvalifikacijami, ko je na ogrevalni vožnji v ostrem, poledenelem in nezaščitenem ovinku zletela s proge v trimetrsko jamo in si zlomila pet reber, utrpela pnevmotoraks (eno rebro ji je predrlo pljuča) ter zlomila obe smučki in palici. Skozi kvalifikacije se ji je potem le uspelo prebiti vse do finala, in sicer z velikanskimi bolečinami. Na cilju se je zaradi njih zgrudila. Na podelitev medalj so jo morali celo pripeljali z reševalnim vozilom, kjer je s pomočjo spremljevalnega osebja in z drenažno cevko v prsnem košu stopila na oder za zmagovalce, ter prejela bronasto olimpijsko kolajno.

Več o dogodku lahko pogledate na povezavi, ki je v angleškem jeziku: https://olympics.com/en/original-series/extras/the-petra-majdic-story-extended-version