Europe begins at Lampedusa

Evropa se začne na Lampedusi (Europe begins at Lampedusa)!

Konec septembra in v začetku oktobra 2016 nas je italijanska vlada kot edino šolo iz Slovenije in kot eno od le desetih držav (od 25-ih) iz EU povabila v mednarodni projekt »Europe begins at Lampedusa«.

Dogodek je bil v prvi vrsti namenjen spominu na tragično ladijsko nesrečo izpred treh let, ko se je v Sredozemskem morju nedaleč od otoka Lampedusa zgodila ladijska tragedija z afriškimi in azijskimi begunci. 3. oktobra 2013, manj kot kilometer stran od obale otoka, je na manjši ladjici, prepolni beguncev, začelo goreti. Ladja, katere nosilnost je bila največ 200 ljudi, je bila v zelo slabem stanju, na njej pa je bilo v trenutku približevanja obali več kot 600 potnikov. Ko je prišlo do požara v podpalubju, so potniki na ladji začeli panično skakati v morje, kljub temu da niso znali plavati. Umrlo je 400 ljudi. Eden od preživelih Sirijcev, ki nam je povedal svojo zgodbo, je takrat kot mož in oče izgubil vso svojo družino.

V spomin na ta tragični dogodek sta potekali dve vzporedni dogajanji. Prvo je bilo povezano z italijanskimi državnimi institucijami (okrogle mize, obiski ministrov, predstavitve nekaterih pomembnih državnih odločitev o beguncih …) in je bilo močno medijsko podprto. Drugo dogajanje je bilo namenjeno srečanju dijakov italijanskih srednjih šol in spoznavanju begunske problematike. Ta del projekta je vključeval mednarodno srečanje dijakov iz držav EU.                                                               

Ministrstvo za šolstvo Republike Italije, ki je ves projekt tudi financiralo, je na Lampeduso povabilo po eno srednjo šolo iz vsake od 51 italijanskih provinc (npr. iz pokrajine Furlanije in Julijske krajine je prišla delegacija gimnazije iz Trsta, ki je za svojo raziskavo na nacionalni ravni na gala prireditvi, ki se je odvijala na letališču, prejela tudi prvo nagrado), hkrati pa še deset šol iz različnih evropskih držav (Avstrije, Danske, Finske, Grčije, Irske, Latvije, Nemčije, Slovaške, Slovenije in Švedske).

Poslušali smo predavanja o begunski krizi, se srečali s preživelimi brodolomci, spoznali način reševanja beguncev italijanske obalne straže in videli izjemne reševalne čolne. Svoje delo so predstavili zdravniki prostovoljci, vključeni v organizacijo Zdravniki brez meja. Mi smo imeli, tako kot ostali dijaki povabljenih šol, predstavitev svojega raziskovalnega dela. Predstavili smo težave v Sloveniji v času begunske krize 2015/16 in pot beguncev preko t. i. balkanske poti. S svojo raziskavo smo poželi precej pohval.

Matjaž Zorko, prof.

Jan Krivec, 3.b

V petek, 30. 9. 2016, smo se trije učenci, Miha Cerar, Matija Grm in Jan Krivec ter profesor Matjaž Zorko odpravili na otok Lampedusa, kjer smo se zelo veliko naučili, uživali in se smejali. Ostali smo vse do torka, 4. 10. 2016. Dnevi so minevali zelo hitro.

Organizatorji so nam pripravili veliko poučnih delavnic. Prva delavnnica je potekala v prostorih obalne straže. Spoznali smo, kako poteka reševanje beguncev na morju in kakšno opremo reševalci uporabljajo. Pred ogledom sem mislil, da to delo ni težko oz. naporno in da moraš biti samo močna osebnost, a pokazali so nam nekaj dramatičnih posnetkov. Reševalci tudi na šestmetrskih valovih iščejo preživele, ki se stiskajo na izredno majhnih potapljajočih preobloženih čolnih. Reševalci tvegajo življenje. Reševanje skušajo narediti uspešnejše tako, da večje ladje npr. tovorne takoj po morski meji Libije rešijo begunce in jih nato pripeljejo do obale Italije ali Malte. Ta sistem je privedel do manjših žrtev in večje varnosti ljudi na krovu. Spoznali smo tudi opremo za reševanje: hitre ladje, ki sprejmejo na krov tudi 200-500 ljudi. Na postaji imajo tudi radio za komuniciranje z drugimi ladjami ...

V soboto, 1. 10. 2016, smo se srečali tudi z begunci, ki so pred tremi leti preživeli nesrečo, v kateri je umrlo 400 beguncev. 90 % vseh žrtev je bilo neplavalcev in to je bil glavni razlog za njihovo smrt. Preživeli so polni življenja, veseli, a hkrati žalostni zaradi izgube najbližjih. Živijo pri sorodnikih oz. prijateljih v Skandinaviji, Nemčiji, Nizozemski in Franciji. Navezal sem stik z domačinoma, ki sta bila stara prav toliko kot jaz, 17 let, in sta mi veliko povedala o tej nesreči, da je cel otok žaloval. Begunska kriza je otoku vzela veliko turistov, ki so prinašali dohodke. Povedati moram, da so redkokje tako lepe plaže, kot so na otoku Lampedusa. Od sogovorcev sem tudi izvedel, da je življenje na otoku zelo barvito poleti in nekoliko manj animacijsko pozimi.

Naslednji dan smo imeli predavanje o dobrodelni organizaciji Doctors without borders (Zdravniki brez meja). Njihova predstavnica je predstavila organizacijo, da prejemajo sredstva samo od donatorjev. Zaradi tega ohranjajo neodvisnost, saj jim nobena država ne more odrejati, kje naj pomagajo. Zanimivo je, da morajo biti prostovoljci na določenem kraju v treh dneh oz. čim prej (od dneva, ko so bili poklicani). Organizacija ima v lasti tudi ladjo, s katero so reševali tudi v Sredozemskem morju, in mislim, da so jo kupili ravno za te namene. Predstavnica nam je povedala različne zgodbe, ki so se jim pripetile na krovu (npr. neka ženska je rodila na ladji). Med zgodbami so bile tudi bolj črne (npr. neka punčka je izgubila vso družino).

Najbolj se me je dotaknilo spoznanje, da smo, ne glede na starost, barvo kože, las, oči, velikost, versko ali politično pripadnost, vsi samo ljudje in lahko drugim pomagamo, kajti nikoli ne vemo, kdaj lahko nas doleti nesreča. 

Miha Cerar, 2. b

Nastanitev na otoku je bila odlična, prav tako tudi organizacija dogodkov. Vsak dan smo imeli določene dejavnosti, npr. ogled reševalnega gliserja ali slik otrok, ki ponazarjajo njihov pogled na situacijo beguncev.

Poslušali smo zgodbe preživelih, ki so na otoku že dalj časa.

V prostem času smo skupaj z ostalimi profesorji, učenci in domačini raziskovali otok in tako spoznali življenje domačinov. Mimogrede smo se naučili tudi nekaj italijanskih besed. Uživali smo na prelepih plažah, ki nam bodo za vedno ostale v spominu.

Prav vsi smo bili zelo pozitivno presenečeni nad projektom in Lampeduso v celoti. Upam, da smo pustili tudi dober vtis in navezali smo nova prijateljstva.

Matija Grm, 2. b

Še z dvema dijakoma Gimnazije Antona Aškerca sem bil izbran za sodelovanje pri projektu, povezanim z nesrečo, ki se je zgodila 3. 10. 2013 na italijanskem otoku Lampedusa. Projekt se mi je zdel zanimiv, zato sem se hitro odločil, da želim sodelovati.

… Imel sem možnost, da spoznam dijake iz drugih države Evrope, ki so sodelovale pri projektu. Spoznati vse te ljudi je bila je odlična izkušnja. Skupaj z Miho in Janom smo predstavili raziskavo o begunski krizi v Sloveniji v primerjavi z begunsko krizo v Italiji oz. na Lampedusi. 

Projekt je bil odlična izkušnja, ki mi bo za zmeraj ostala v spominu in se jo bom z veseljem spominjal.