1. december, svetovni dan AIDS-a
Pozdravljene dijakinje in dijaki
Prvega decembra obeležujemo svetovni dan AIDS-a. Vem, da ste za to bolezen že slišali, vendar sem vam vseeno izbrala nekaj besedila o tej temi.
Preberite nekaj o tem, kaj kratica te nalezljive bolezni sploh pomeni, kako se prenaša, o njeni zgodovini, pomenu rdeče pentlje, zdravljenju in cepivu.
Pripenjam vam še nekaj povezav, za tiste, ki vas ta tematika bolj zanima:
https://nijz.si/nijz/moje-zdravje-moja-izbira-moja-pravica/
https://www.aspnet.si/teme-in-mednarodni-dnevi/mednarodni-dnevi/svetovni-dan-boja-proti-aids-u.html
Urša Žen, mentorica DS GAA
Zgodovina bolezni:
Splošno prepričanje je, da HIV izvira iz Demokratične republike Kongo. Pojavil naj bi se okrog leta 1920, ko je prešel iz šimpanzov na ljudi. Do leta 1980 ni podatkov o številu ljudi, ki so zboleli in umrli za AIDS-om. Virus HIV takrat namreč še ni bil prepoznaven, okužbe z njim pa niso spremljali opazni znaki in simptomi.
Posamezni primeri so bili sicer dokumentirani že pred letom 1970, vendar podatki, ki jih imamo na voljo kažejo, da se je epidemija pričela na sredini 70-tih let prejšnjega stoletja. Do leta 1980 je bil virus HIV najverjetneje prisoten na vseh celinah, okuženih pa je bilo med 100,000 in 300,000 ljudi.
Zaradi pojavljanja imunskih deficitov med homoseksualnimi moškimi so leta 1982 sklenili, da gre za spolno prenosljivo bolezen, ki so jo sprva imenovali gay-related immune deficiency – GRID (slov. s homoseksualnostjo povezan imunski deficit). Po tem, ko so začeli za boleznijo obolevati tudi ljudje s hemofilijo, pa je septembra istega leta CDC (Centers for Disease Control and Prevention) prvič uporabil izraz AIDS (acquired immune deficiency syndrome).
Leta 1984 je the National Cancer Institute oznanil, da so odkrili vzrok AIDS-a – virus HIV. Ustvarili so krvno preiskavo za preučevanje virusa v upanju, da bodo v roku dveh let razvili cepivo.
Leta 1985 je AIDS postajal vse bolj medijsko prisoten. Odmeven je bil primer ameriškega najstnika, Ryana Whitea, ki je zbolel za AIDS-om zaradi okuženih krvnih produktov s katerimi je zdravil svojo hemofilijo. Zaradi strahu, da bi se virus razširil med njegovimi sošolci, so mu prepovedali vstop v šolo. Poleg tega je istega leta zaradi AIDS-a umrl Rock Hudson, ki je bil prva zvezdniška žrtev bolezni. Po smrti je namenil četrt milijona dolarjev ustanovitvi Ameriške fundacije za raziskovanje AIDS-a (the American Foundation for AIDS Research – amfAR).
Leta 1987 je FDA (Food and Drug Administration) odobrila prvo zdravilo za virus HIV, imenovano AZT. Leto kasneje (1988) pa je organizacija WHO (World Health Organization) razglasila 1. december za svetovni dan AIDS-a.
Aprila 1990 je, pri komaj 18-tih letih, zaradi AIDS-a umrl Ryan White. Leta 1991 pa se je pričel projekt rdeče pentlje (angl. the Red Ribbon Project), katerega namen je bil ustvariti simbol, ki izkazuje sočutje do ljudi, ki živijo s HIV-om in do njihovih bližnjih. Rdeča pentlja je tako postala mednarodni simbol ozaveščanja o AIDS-u.
7. novembra 1991 je profesionalni košarkar Earvin (Magic) Johnson naznanil, da je zbolel za virusom HIV ter se upokojil od svoje športne kariere z namenom, da mlade ljudi poduči o virusu. Njegova izjava je pripomogla k razbijanju, tedaj zelo zakoreninjenega, stereotipa o HIV-u kot bolezni, ki prizadene le homoseksualce. Nekaj tednov za tem je svojo bolezen javno oznanil tudi pevec skupine Queen, Freddie Mercury, ki je AIDS-u podlegel že naslednji dan.
Leta 1993 je AIDS postal glavni vzrok smrti Američanov starih med 25 in 44 let. Istega leta pa je AIDS doživel tudi več uspešnih umetniških upodobitev. Premiero je doživel prvi Hollywoodski film o AIDS-u, Philadelphia, s Tomom Hanksom v vlogi homoseksualnega moškega, ki zboli za AIDS-om, za katero je prejel Oskarja. Gledališka igra Angels in America, Tonya Kushnerja, pa je osvojila nagrado Tony za najboljšo gledališko igro ter Pulitzerjevo nagrado za najboljšo dramo.
Kaj pomeni AIDS?
AIDS je kratica, ki opisuje sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (ang. Acqired ImmunoDeficiency Syndrome). To je končna stopnja okužbe z virusom HIV. Dejansko gre za poimenovanje stanja telesa, ki se ne more več braniti pred okužbami, saj ima uničen obrambni sistem. Virus uporablja celice za svoje razmnoževanje, kar mu preprečijo limfociti, HIV pa napade ravno te.
Kako se prenaša?
Do okužbe s HIV najpogosteje pride pri spolnih odnosih z okuženo osebo in ob izpostavljenosti okuženi krvi ali krvnim pripravkom, predvsem pri souporabi okuženih igel ali brizg pri injiciranju prepovedanih drog. Možen je tudi prenos z okužene matere na otroka med nosečnostjo, v času poroda ali po porodu z dojenjem. Okužba prek sline, znoja, solz ali pika okuženega komarja ni znana. Najpogostejši vzrok prenosa HIV pri delu so poškodbe (vbod z iglo …). Verjetnost okužbe je odvisna od številnih dejavnikov (količine krvi v igli, koncentracije virusa v krvi, globine rane in krvavitve …) ter se giblje okoli 1 na 3000 primerov (0,33 %).
Prva pomoč v primeru vboda je iztiskanje in spiranje rane s tekočo vodo (10 minut) ter uporaba antiseptika. Čim hitreje je treba uvesti profilaktično zdravljenje s kombinacijo protiretrovirusnih zdravil (PEP) za 1 mesec. HIV se NE prenaša pri vsakdanjih stikih: pri bivanju v istem prostoru, s kašljanjem, pri rokovanju, pri souporabi jedilnega pribora, na javnih straniščih, v bazenih in pri poljubljanju …
Okužbo lahko preprečimo z varnim spolnim vedenjem, to so spolni odnosi z enim samim zvestim spolnim partnerjem, ki je neokužen. Sicer tveganje lahko zelo zmanjšamo s pravilno uporabo kondomov pri vsakem spolnem odnosu. V primeru nezaščitenega spolnega odnosa s HIV pozitivno osebo je možna zaščita z zdravili po izpostavitvi v obdobju do 72 ur. Možna je tudi zaščita pred izpostavitvijo, tako imenovana preekspozicijska profilaksa, ko neokužena oseba zaščitno prejema nekaj zdravil, ki jih uporabljamo tudi za zdravljenje. Pri injiciranju nedovoljenih drog je potrebna individualna uporaba igel, pri tetoviranju, prebadanju ali akupunkturi pa morajo biti inštrumenti vedno pravilno sterilizirani.
Kako poteka zdravljenje?
Pri osebah z virusom HIV, ki se ne zdravijo, virus počasi napada imunski sistem – obrambni mehanizem, ki tvoje telo ščiti pred okužbami. Na izbor določene kombinacije zdravil vpliva več dejavnikov, med drugim tudi to, katere pridružene bolezni ima človek, ki se je okužil z virusom HIV, v kakšni splošni telesni kondiciji je, ali jemlje nedovoljene droge, pomembno pa je tudi, da zdravnik oceni, kako disciplinirano se bo okuženi držal sheme zdravljenja.
Danes imamo na razpolago tako zdravila iz šestih različnih skupin, ki pa še vedno ne zmorejo popolnoma pozdraviti okužbe z virusom HIV, lahko pa preprečujejo razmnoževanje virusa in s tem omejijo poškodbe imunskega sistema, s tem pa so osebe, ki zdravila redno jemljejo, zdrave.
Prav zaradi teh zdravil lahko večina ljudi, ki živijo z virusom, pričakuje, da bodo imeli običajno življenjsko dobo. Njihov učinek je najboljši, če jih jemljemo v kombinaciji, kar je tudi običajen način zdravljenja. Zdravniki jih ne predpišejo takoj ob potrditvi prisotnosti virusa HIV v telesu, pač pa ob pojavu z okužb ali ostalih z aidsom povezanimi težavami oziroma če pade število CD4 celic pod določeno vrednost.
Cepivo
Okužba s HIV je za zdaj še neozdravljiva, vendar je z zgodnjim odkrivanjem okužbe in s sodobnim zdravljenjem možno dolgoročno preprečevati, da bi okužba napredovala v resna obolenja. Pravočasno začeto vseživljenjsko uživanje ustreznih zdravil omogoča kakovostno življenje in skoraj normalno pričakovano življenjsko dobo.
Raziskave na področju uspešnega cepiva za HIV potekajo že vrsto let. Žal vse kaže, da zelo učinkovitega cepiva še nekaj časa ne bo, saj ima virus številne podtipe, ki se stalno spreminjajo in prilagajajo, kar predstavlja glavno težavo pri odkrivanju zaščitnega cepiva.
Novice iz gimnazije Antona Aškerca
